Zakonsko in družinsko življenje
Peto pričevanje v času našega svetega misijona sta pripravila zakonca Martina in Mitja iz Komna, ki sta poročena štirinajst let in sta starša
dvanajstletne Klare, osemletne Katarine in šestletne Kristine. Nazorno sta pričevala o zakonskem in družinskem življenju.
Skupaj ugotavljata, da je gospodarska, finančna kriza v marsikaterem primeru zakonce povezala, da denar ni nujno potreben za lepo družinsko
življenje, da so odnosi med družinskimi člani bolj polni in da se zakonci posvečajo tudi stvarem, ki niso povezane z denarjem.
Martina in Mitja nas spomnita, da so za vsak tehnični predmet, ki ga kupimo, priložena tudi navodila za uporabo, katerih se moramo držati, da nam
kupljeno blago dobro služi. Čeprav marsikdaj pozabimo, obstajajo navodila za uporabo tudi za zakonsko, družinsko življenje: Sveto pismo. V Svetem
pismu dobimo prav vse napotke, navodila, usmeritve, kažipote, prav vse, kar potrebujemo za življenje v družini, za življenje nasploh. Kot pravi
Martina, »knjiga vseh knjig« ne potrebuje posvetila, celotna vsebina knjige je eno samo posvetilo. Bog je naredil človeka po svoji podobi.
Božji otroci smo, saj so otroci podobni staršem, odsevamo podobo Boga. Boga, ki daje življenje, ki ljubi, ki služi, ki odpušča, ki se daruje. Tudi
kot par smo ustvarjeni, da smo zrcalo božje podobe. Gladina jezera odseva modrino neba zato, ker je gladina vode mirna, gladka. Tudi odnos med
zakoncema mora biti »miren, gladek«, ljubeč, potrpežljiv … Ko gradita odnos z Bogom, se tudi mož in žena približujeta,
vzajemno dopolnjujeta. Le skupaj lahko uresničujeta nekaj, kar nobeden od njiju ne zmore sam.
Bog pravi: »Imejta otroke, bodita blagoslovljena v svoji zvezi.« Prav sveti zakon je idealno okolje za otroke, ki jim pove, kaj pomeni
biti oče, mož in mati, žena. Osnovna otrokova potreba je potreba po varnosti, potreba po tem, da se otrok čuti sprejetega. To lahko zakonca
posredujeta otroku samo takrat, ko med njima vlada ljubezen, razumevanje, ko med njima vlada Bog.