Življenjepis svetega Martina

Martin se je rodil okoli leta 316 v Szombathelyju v Panoniji (današnja Madžarska). Njegov oče je bil častnik rimske vojske. Družina se je že kmalu po Martinovem rojstvu preselila v Pavio (Italija). Čeprav njegova starša nista bila kristjana, je Martin že kot otrok spoznal krščanstvo in se pri 10 letih odločil za vstop v katehumenat (uvajanje v krščanstvo). Želel si je postati puščavnik.
Takrat pa mu je oče preskrbel vojaško službo, zato se je Martin pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (Francijo). Martin je kmalu postal častnik.
Takrat se je zgodil dogodek, ki je dokončno začrtal Martinovo usodo. V mrzlem zimskem jutru je pred mestnimi vrati Amiensa (severno od Pariza, Francija) srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in podaril eno polovico beraču. Kmalu po tem je bil krščen in je pustil vojaško službo.
Odšel je v Poitiers in postal učenec sv. Hilarija (ki goduje 13.1.). Po nekaj letih se je Martin odpravil misijonarit v rodno Panonijo, kjer se je začel širiti arijanizem. Arijanski škofje so ga kmalu pregnali in Martin se je umaknil na otok Gallinara (pri mestu Albengo, Italija), kjer je dolgo živel kot puščavnik. Okoli leta 350 se je vrnil v Poitiers k sv. Hilariju. V bližnjem kraju Liguge si je postavil puščavniško celico, ki se je v poznejših stoletjih razvila v znamenit samostan.
Leta 371 ali 372 so ga izvolili za škofa v Toursu (severno od Poitiersa) - pri ljudeh je bil namreč zelo priljubljen zaradi skromnosti. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se vernikom skril, njegovo skrivališče pa so izdale goske z gaganjem. Tudi ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen. Ni se preselil v škofovsko palačo, pač pa je živel z menihi v revnih kočah pred mestnimi vrati (iz teh koč je pozneje nastal slavni samostan Marmoutier). Do smrti je bil škof Martin znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže in po nasprotovanju pomehkuženi duhovščini, ki se je v tistem času vedno bolj oddaljevala od Kristusovega zgleda skromnosti.
Umrl je 8.11.397 v kraju Candes (severno od Toursa). Njegov pogreb je bil 11.11. - obletnico pogreba obhajamo kot godovni dan. Na njegovem grobu so postavili kapelo in kasneje baziliko, ki je bila ves srednji vek znana romarska pot. Sprva je bilo ohranjenih tudi veliko njegovih relikvij, pozneje pa so jih večino uničili hugenoti. Martinov plašč je bil dolgo časa francoska državna oziroma dvorna relikvija. Shranjen je bil v dvorni kapeli Sainte Chapelle v Parizu. Ime te zgradbe pravzaprav izhaja iz latinske besede za plašč (cappa, capella) in torej pomeni "plaščarna", pozneje pa se je to ime začelo uporabljati tudi za druge podobne stavbe - kapele.
Svetega Martina najpogosteje uprizarjajo v prizoru, ko deli plašč z beračem, njegova običajna spremljevalka pa je goska.


Po knjigi Svetniki in godovni zavetniki
(avtorja: Vera Schauber, Michael Schindler; izdala MK, Ljubljana 1995)


Nazaj Domov