Utrinki iz zgodovine sežanske župnije

Prva omemba imena Sežana

V knjigi Das Land Goerz und Gradisca pisatelj baron Czoernig našteva vasi, ki jih je benediktinska opatija Rosazzo v Furlaniji ob svoji ustanovitvi dobila v dar od goriških grofov Majnharda, Markvarda in Henriha. V ustanovni listini iz leta (okoli) 1060 je omenjena tudi vas Cesana. To je verjetno najstarejša omemba Sežane v zgodovinskih listinah. Isti vir omenja tudi druge kraške vasi: Siriacha (Žirje), Merzana (Merče), Danna (Dane), S. Maria sub castro Cesane (Šmarje pri Sežani), S. Crux (Križ), Godina (Godnje), Gabraviz (Gabrovica), Pliscavitz (Pliskovica), Goriano (Gorjansko),...

Umor v Sežani

Leta 1830 je prišel v gostilno blizu Sežane bogat živinski trgovec. Gostilničar ga je baje zvabil na svoj dom v Danah, ga ponoči zaklal ter mu pobral denar. Pravijo, da ga je potem (da bi zabrisal sledi) pokopal na svoji njivi. Domnevni morilec je umrl nedolgo zatem, zadela ga je kap, Danci pa so še dolgo po tem pripovedovali, da so se potem v njegovi hiši godile podnevi in ponoči čudne stvari. Zgodbe so spet oživele, ko so 40 let kasneje na njivi izkopali moški okostnjak. Na vprašanje, kaj naj z njim, jim je sežanski župnik Koman odgovoril, naj ga pustijo kjer je, saj ni bilo mogoče vedeti, kdo je in kakšne vere.

Poslanec Černe v Sežani

Leta 1871 so imeli v Sežani volilni shod. Ljudje so se zelo jezili na državnega poslanca Antona Černeta iz Tomaja. Trdili so, da je on kriv, da je državni zbor na Dunaju sprejel višje davke, ker je preveč hvalil svojo zemljo, češ da rodi izvrstno vino. Ko je videl, da so vsi proti njemu, je Černe rekel, da mora nujno ven, nazaj ga pa ni bilo. Skočili so za njim in ga z vilami iskali po vsej stavbi. Nekdo jim je povedal, da je skočil skozi okno in ušel domov. Baje so bili ljudje tako razjarjeni, da bi ga še ubili. Pozneje so nekateri govorili, da so Černeta pri glasovanju v državnem zboru podkupili ogrski poslanci - baje naj bi dobil 60000 goldinarjev. Če je res ali ne, dejstvo je, da je Černe pozneje kupil ogromno posesti.

Vizitacija tržaškega škofa Dobrile

26.9.1875 je bil za tržaškega škofa imenovan Juraj Dobrila (rojen 16.4.1812 v Pazinu). Maja 1876 je bil na svoji prvi kanonični vizitaciji na Krasu. Obiskal je Opčine, Tomaj in (17.5.1876) Sežano. Verniki so bili zadovoljni, ker jim je škof spregovoril v lepi slovenščini.

Nova maša v Sežani

12.4.1885, na belo nedeljo, je bila v Sežani nova maša (prva po 52 letih, ko jo je, še v stari cerkvi, slavil g. Matija Pirjevec). Novomašnik je bil Jože Bekar, sin sodnijskega sluge Svitoslava Bekarja. Ob tej priložnosti so Sežanci zbrali kar precejšnjo vsoto za nov mašni plašč, ki ga je prvi nosil novomašnik. Pri slavnostnem obedu so razdelili med zbrane goste sonet z akrostihom Živi Josip Bekar. Gospod Bekar pa je pri tem obedu že dobil dekret za duhovnega pomočnika v Dolini pri Trstu.

Smrt župnika Komana

24.3.1893 je umrl župnik Jože Koman. V Sežano je prišel za kaplana leta 1859. Ko je postala Sežana tri leta pozneje samostojna župnija, je bil izvoljen za prvega župnika. To službo je opravljal 31 let. Vodil je gradnjo nove cerkve, za nov veliki oltar je dal sam 1000 goldinarjev. Postavil je nove orgle, nov krstni kamen, nove klopi, nov križev pot. Prijatelji so mu vedno rekli Jusi. Dvakrat je v Sežani pripravil sv. misijon. Umrl je ubog, niti za pogrebne stroške ni pustil denarja. Pokopan je bil na oljčnico (cvetno nedeljo) 26.3.1893. Na pogreb je prišlo kar 25 duhovnikov, slavnostni govornik repentaborski župnik Matija Sila pa se je poslovil od njega z besedami: "Kadar se je večer storil, pokliče gospodar hišnika in mu reče: ,,Pokliči delavce in jim daj plačilo!"

Volitve župnika

13.12.1923 je Sežana volila novega župnika. Do tedaj je tam župnikoval Ivan Schiffrer, doma iz Borovnice. Ker mu je italijanska vlada zavrnila prošnjo za italijansko državljanstvo, ni mogel več opravljati službe župnika.
Tržaška škofija je objavila razpis, na katerega so se prijavili trije prosilci: Jožef Glažar, Albin Kjuder in Šime Červar, ki pa je pozneje svojo vlogo umaknil.
Iz starejših zapiskov se vidi, da potekajo volitve takole: Najsvetejše se prenese v zakristijo, ljudje se zberejo v cerkvi in se pogovorijo o kandidatih. Pred glavnim oltarjem sedijo zastopniki cerkve, vlade in občine in sicer za mizo, na kateri ima vsak kandidat svojo volilno skrinjico. Po razpravi gredo farani mimo skrinjic in vsak vrže fižolovo zrno v skrinjico izbranega kandidata (samo v par župnijah tržaške škofije tako volijo župnika, drugje župnika imenuje vlada ali škofija). Leta 1893 so na tak način izvolili župnika Omersa, ki je pastiroval v Sežani do 1912, ko mu je sledil Schiffrer.
Dne 13.12.1923 je bil začetek volitev ob 9.uri zjutraj. Vlado je predstavljal podprefekt dr. Avian, cerkev povirski prodekan Mihael Barbič, občino pa regent in notar dr. Rumer. Zbralo se je samo 31 volivcev (volili so kar v zakristiji) in vsega je bilo konec že v par minutah: Glažar je dobil 20 glasov, Kjuder pa 11. Zakaj tak klavrn potek? Volilnih upravičencev je bilo takrat v Sežani skoraj 500, a se volitev niso hoteli udeležiti. Rekli so: "Mi smo že izvolili župnika in ga še imamo, našega g.Schiffrerja, ki smo z njim zadovoljni in on z nami tudi. Zakaj ga podijo proč?" Drugi vzrok: oba kandidata sta bila ljudem enako (ne)znana; čisto drugače bi bilo, če bi bil en od njiju Slovenec, drugi pa ne. Poleg tega so volitve prezgodaj zaključili in nekaj volivcev je ostalo pred zaklenjenimi vrati, Avian in Rumer pa sta se jim baje smejala.
Tako je bil izvoljen g.Jožef Glažar iz železničarske družine, rojen v Gorenjah pri Divači leta 1889. Bil je znan kot pobožen, miroljuben in ljubezniv gospod, zaveden Slovenec in pravičen z vsemi.

Cesar in toča v Sežani

12.9.1900 je Sežano (mimogrede) obiskal cesar Franc Jožef I. Takoj ko je odšel, je huda toča pobila vse pridelke. Dva človeka so zaprli, ker sta se izrazila, da je cesar točo prinesel.

Električna luč v Sežani

27.10.1929 so v Sežani prižgali prvo električno luč. V ta namen so povabili v Sežano generala De Bono, kvadrumvira fašistične vstaje. Na vožnji z avtom po okolici je general v Štorjah uzrl slavolok s slovenskim napisom Živel Kristus kralj. To ga je tako ujezilo, da je ustavil avto in napis raztrgal. Fante in dekleta, ki so pripravili slavolok z napisom, so odpeljali v sežanski zapor. O dogodku se je razvnela tudi burna časopisna polemika. V bran slovenstva so se postavili trije znani slovenski duhovniki Mihael Barbič, Albin Kjuder in Virgil Šček. Napisali so pismo, v katerem opisujejo zadevo kot prenapihnjeno. Tržaški kvestor je vrgel krivdo za to na sežanskega komisarja javne varnosti in ga povabil k sebi v Trst. Prišlo je do burnega srečanja, komisarju je zavrela kri in je kvestorja ustrelil kar pri pisalni mizi. Uradno so izjavili, da se je sežanskemu komisarju javne varnosti zmešalo.

Fašisti zbirajo prstane

9.12.1935 je sežanski capo settore Gerbelli izdal obvestilo, da bodo pooblaščenke ženskega fašističnega združenja po Krasu zbirale prstane. Vse ženske so vabljene, da svoje zlate poročne prstane darujejo domovini, v zamenjavo pa bodo dobile jeklene in blagoslovljene. Na določeni dan je res prišel Gerbelli z Graziolijem in s slugo Mazzarollijem (iz Križa) in z učiteljico Cazzafuro. S sabo so privedli tudi g.Mihaela Barbiča, da bo blagoslovil jeklene prstane. Tiste, ki niso prinesli prstanov, so obiskali naslednjega dne na domu. Po hišah so hodili Omari (Ukmar iz Šmarij), Carini (Kariž iz Štorij) in neki tajni policist iz južne Italije.

Fašisti in slovenski napis

Plošča s slovenskim napisom GLEJ DOM BOŽJI - DODELAN 1889 nad vhodom v cerkev je ostala pod Italijo do leta 1938 nedotaknjena. Ko pa je vitez Ludovik Mahorčič na trgu pred cerkvijo odprl kavarno in ji po zavojevanju Abesinije dal ime Caffe Impero, so se začeli tam shajati domači in drugi fašistovski veljaki. Te je slovenski napis tako v oči bodel, da so zahtevali njegovo odstranitev. Občina, ki je kot farni patron leta 1938 cerkev od zunaj prebelila, ga je z dovoljenjem škofijskega ordinariata (škofijski delegat Karel Mecchia) spremenila. Župnik je tedaj kamnoseku Lojzetu Guštinu svetoval, da se plošča obrne in na drugi strani naredi latinski napis ECCE DOMUS DEI - PERF. 1889. Tako se je tudi zgodilo. Stran s slovenskim napisom je bila obrnjena v cerkev in zazidana. Po končani drugi svetovni vojni in osvoboditvi naših krajev je isti kamnosek leta 1945 ploščo drugič obrnil, da je prvotni slovenski napis zopet viden.



Pripravljeno po zapiskih, ki jih je v letih po drugi svetovni vojni zbral iz starih časopisnih člankov:

A. Kjuder, župnik v Dutovljah


Nazaj Domov